Delce v zraku je mogoče odstraniti iz onesnaženega zračnega toka z različnimi fizikalnimi postopki. Običajne vrste opreme za zbiranje drobnih delcev vključujejo ciklone, pralnike, elektrostatične filtre in vrečaste filtre. Ko so delci zbrani, se med seboj sprimejo in tvorijo aglomerate, ki jih je mogoče zlahka odstraniti iz opreme in odvreči, običajno na odlagališču.
Ker je vsak projekt za nadzor onesnaževanja zraka edinstven, se običajno ni mogoče vnaprej odločiti, katera bo najboljša vrsta{0}}naprave za zbiranje delcev (ali kombinacije naprav); nadzorni sistemi morajo biti načrtovani za-od-primera do primera posebej. Pomembne lastnosti delcev, ki vplivajo na izbiro naprav za zbiranje, vključujejo jedkost, reaktivnost, obliko, gostoto ter zlasti velikost in porazdelitev velikosti (razpon različnih velikosti delcev v zračnem toku). Drugi konstrukcijski dejavniki vključujejo značilnosti zračnega toka (npr. tlak, temperaturo in viskoznost), pretok, zahteve glede učinkovitosti odstranjevanja in dovoljen upor zračnemu toku. Na splošno se ciklonski zbiralniki pogosto uporabljajo za nadzor industrijskih emisij prahu in kot pred-čistila za druge vrste zbiralnih naprav. Mokri pralniki se običajno uporabljajo za nadzor vnetljivega ali eksplozivnega prahu ali meglice iz virov, kot so industrijski in kemični predelovalni obrati ter sežigalnice-nevarnih odpadkov; prenesejo vroče zračne tokove in lepljive delce. V elektrarnah se pogosto uporabljajo elektrostatični filtri in vrečasti-tkaninski filtri.
