To pomeni, da je ohišje spuščeno na vrh proizvodne plasti za cementiranje, metoda dokončanja vrtine pa je izpostavljena v proizvodnem intervalu. Ta metoda se večinoma uporablja za karbonate, trde peščenjake in oljne plasti z dobro cementno in relativno preprosto plastjo. Prednost je, da je izpostavljena površina proizvodne plasti velika, odpornost dotoka nafte in plina v vrtino pa majhna, ni pa primerna za več oljne plasti z različnimi lastnostmi in različnimi tlaki. Obstajata dve vrsti postopkov dokončanja, ki temeljijo na metodi dokončanja odprtih lukenj glede na zaporedje vrtanja proizvodnega sloja in vstopa v ohišje.
Najprej po vrtanju svedra blizu zgornje meje rezervoarja ohišje utrdi s cementom. Ko se cementna gnojevka vrne na vnaprej določeno konstrukcijsko višino, se sveder manjšega premera poganja iz tehničnega ohišja, izvrta skozi cementni čep, izvrta oljni sloj v konstrukcijsko dobro in dokonča vodnjak.
Nekatere debele plasti olja so primerne za dokončanje odprtih lukenj, če pa je na zgornjem delu plinska kapica ali vodna plast blizu zgornje meje, se lahko tehnično ohišje izvaja tudi pod vmesnikom olje in plin za izolacijo zgornjega dela plasti olja in nato dokončno vdolbinico dokončajte z odprto luknjo. Po potrebi se sproži oljni odsek, ki ga v tujini imenujemo sestavljena metoda dokončanja.
Drugi postopek dokončanja odprtine je neposredno vrtanje skozi oljni sloj do načrtovane globine vrtine brez spreminjanja vrtanja in nato voditi tehnični pokrov v bližini zgornje meje oljne plasti in cementiranje vrtine. Med cementiranjem, da preprečimo, da bi cementna kaša poškodovala oljni sloj pod čeveljskim ohišjem, se na odseku oljnega sloja navadno položi pesek ali se uporabi tekočina za vrtanje z nizko tekočino in visoko viskoznostjo, da prepreči, da bi se cementna kaša potopila. Ali pa sta na spodnjem delu ohišja nameščena zunanja embalaža ohišja in vodni vbrizgalnik, ki podpirata obročasto cementno blato, da se prepreči, da bi potonil. Ta postopek dokončanja se običajno ne uporablja.




