Najprej se za vrtanje kratkega intervala luknje uporablja velik vrtalni bit.
Nato se jekleno ohišje zažene in cementira na zunanji strani, da se luknja ne bi zrušila.
Nato se v prvem ohišju zažene manjši košček. Ta bit vrti dno ohišja in vrta novo luknjo.
Nato je ta nova luknja tudi odpuščena in cementirana.
Spet se izvrta manjša luknja, manjše ohišje pa se nanaša, da se luknja ne bo padla.
Na ta način se luknja izvrta v fazah, dokler ne prodre ciljni rezervoar. Na tej točki morajo geologi ugotoviti, ali je v njem nafta ali plin.
